Je konceptualni umetnik in ne fotograf v pravem pomenu, saj ni nikoli gledal skozi fotoaparat.
»Spomnim se Zorana Mušiča, ki je dolgo časa živel v Parizu in pogosto sem se imel priložnost z njim pogovarjati o svetlobi Gorice in njene okolice,« piše Evgen Bavčar, ki je svoj vid izgubil kot desetletni deček. »Prav ta svetloba je v njegovih delih uspela prebiti temo 20. stoletja, ko je slikal grozote koncentracijskih taborišč, na primer v seriji "Nismo zadnji". Zelo sem bil ponosen, da sem ga srečal v Parizu in da sem mu lahko povedal, da sem tudi jaz nekoč videl isto svetlobo, iste vizualne pojave, povezane s pokrajino, zlasti v Brdih, v predmestju Gorice ali na visoki kraški planoti.«
Evgen Bavčar je kljub svoji slepoti doktoriral iz filozofije in estetike na Sorboni v Parizu, je tudi častni doktor Univerze v Novi Gorici in mehiškega Inštituta za kritične študije ter direktor in ustanovitelj tamkajšnjega laboratorija za nevidno. V Franciji je prejel najvišje francosko priznanje, odlikovanje Red legije časti, je dobitnik nagrade državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament, v Sloveniji je prejel red za zasluge republike Slovenije. Živi med rodnim Lokavcem pri Ajdovščini in Parizom.
Pri njegovi fotografiji je osnova tema in ne svetloba. Tema, ki jo razsvetljuje z žepno svetilko; dokler ne dobi nekakšne ekspresije. Kot sam pravi, je konceptualni umetnik in ne fotograf v pravem pomenu, saj ni nikoli gledal skozi fotoaparat. Podoba mora pri njem najprej obstajati v zavesti in šele nato jo poskuša realizirati. S tem želi sporočiti, da imajo tudi slepi pravico do podobe. Vsak človek, ki misli, misli v podobah in tudi pri slepih je tako. Rad govori o umetniških slikah, ogromno jih pozna, po opisu. Govori o Mušiču, o Pilonu, Špacapanu, Černigoju, umetnikih, ki so nam dali evropsko dimenzijo in bi jih rad videl v prestolnici kulture. Želi si dotakniti rok, ki jih je naslikal Veno Pilon. Tako kot se je nekoč dotikal Vener v neapeljskih muzejih.
