Park Vila Rafut

Rafutski park z vilo

Parkovni kompleks ob vznožju griča Rafut predstavlja edinstveno naravno in kulturno dediščino ne samo v slovenskem, ampak tudi v evropskem prostoru. Pomeni izjemno močan element skupne identitete prebivalcev v čezmejnem prostoru, saj je tesno vpet v življenje velikega dela prebivalcev tega območja. Govori o razvoju Gorice in njene vpetosti v tok svetovne zgodovine, o usodi aleksandrink in o arhitektu Antonu Laščaku.

Ime griča Rafut najverjetneje izhaja iz nemške različice besede »Raffholz« (slov. odpadle veje), saj so prebivalci Gorice drva za kurjavo nabirali v bližnjem Panovcu in jih mimo griča prevažali v mesto.

Rafutski park je bil urejen v drugi polovici 19. stoletja. Takrat so bile na približno 3 ha velikem območju griča Rafut že zasajene nekatere redke, eksotične rastlinske vrste, ki so v parku prisotne še danes.

Vzhodni del parka je leta 1907 odkupil goriški arhitekt Anton Lašcak, bolj znan pod italijanskim imenom Antonio Lasciac. Med letoma 1909 in 1914 je območje preuredil ter na njem postavil za te kraje nenavadno vilo, zasnovano v neoorientalskem slogu. 

Slikovita pot do Lašcakove vile se začne pri slogovno enako zanimivi vratarnici in se vijugasto vzpenja skozi park, pri tem pa postopoma razkriva edinstven kompleks z orientalskim pridihom.

Zaradi posebne mikroklime, zavetrja pred burjo, flišnih tal pa tudi potočka tu uspeva več eksotičnih vrst, kakršnih drugod po Sloveniji ne najdemo. Nekatere rastline, ki jih poznamo kot grme, med njimi lovorji, lovorikovci in rododendroni, so zaradi ugodnih razmer dosegle dimenzije mogočnih dreves. Hrast plutovec je celo najstarejši znan hrast svoje vrste na slovenskih tleh, najštevilnejše pa so ciprese, paciprese in cedre.

V parku so urejene poti, stopnice in podporni zidovi, pa tudi razgledišča, klopi in informacijska infrastruktura …