OTELLO, DI PRECISE PAROLE SI VIVE

Lella Costa in Gabriele Vacis po 24 letih na oder ponovno postavljata svojega Otella. Shakespearova mojstrovina postane sodobna tragedija.

„To se dogaja velikim avtorjem, morda še posebej Shakespearu: njihova besedila, njihove zgodbe, njihovi liki so dobesedno nesmrtni. Še naprej nas nagovarjajo, navdušujejo, očarujejo, včasih nam celo pomagajo razumeti, kdo smo in kaj se nam dogaja zdaj.

In ko naletiš na eno od teh popolnih zgodb, se običajno vanjo zaljubiš. Predvsem pa se zavedaš, da bi bilo nesmiselno poskušati izumiti drugo, ki bi povedala iste stvari, ampak je legitimno, morda celo dolžnost, nadaljevati pripovedovanje te zgodbe. Natančno to.

To se je zgodilo Gabrieleju Vacisu in meni, in to ne samo enkrat.

To naju je tako navdušilo, da sva se odločila, da po 24 letih na oder ponovno pripeljeva najinega Othella, pri čemer sva ohranila bistvo pripovedi (Shakespeare), vendar sva posegla in spremenila tiste dele, kjer so aktualni dogodki - ali bolje rečeno sodobnost - zahtevali posodobitev. Tiste dele, v katere je sam Bard rad vnašal namige in citate, ki so nam nerazumljivi (kdo za vraga je ta „Signor Angelo“, ki vpliva celo na doža?), a so bili nedvomno jasni in verjetno precej zabavni za občinstvo njegovega časa.

Če temu dodamo še presenetljiv zaplet, ki bi danes lahko zvenel kot novica (visokokvalificirani tuji delavec, mešani zakon, zvita manipulacija, premišljena in brezobzirna raba jezika, ženski umor, ki mu sledi samomor krivca), potem se zavemo, kako zelo moramo to zgodbo še naprej pripovedovati in poslušati.

Natančneje to zgodbo.“

Lella Costa