Marko Peljhan je umetnik in raziskovalec, ki deluje na meji med umetnostjo, tehnologijami in znanostjo. Njegovi projekti, pobude in sodelovanja se gibljejo po široki pokrajini, ki sega od ekologije in družbene refleksije do taktičnih medijev, tehnologije, vesoljskih raziskav in geopolitike.
Rodil se je leta 1969 v Šempetru pri Gorici, kasneje pa študiral gledališko in radijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Leta 1994 je ustanovil umetniško organizacijo Projekt Atol in bil leto pozneje eden od soustanoviteljev ljubljanskega laboratorija za nove medije Ljudmila. Enega svojih najbolj znanih projektov, Makrolab, je prvič predstavil na razstavi Dokumenti leta 1997 ter leta 2003 tudi na petdesetem Bienalu v Benetkah.
Peljhanovo delo je bilo v zadnjih 25 letih predstavljeno in nagrajeno na številnih bienalih in festivalih (med drugim v Benetkah, Gwangjuju, Bruslju, na festivalu Manifesti, v Johannesburgu, Carigradu ...), na razstavah ISEA in Ars Electronica ter v muzejih, kot so P.S.1 MoMA, New Museum of Contemporary Art, ICC NTT Tokyo, YCAM Yamaguchi, Van Abbemuseum Eindhoven, Asia Culture Centre Gwangju in Garage v Moskvi. Med drugim je leta 2001 kot prvi slovenski umetnik prejel nagrado Prix Ars Electronica za projekt Polar, ki ga soustvarja z nemškim umetnikom Carstenom Nicolaijem.
Z ameriško-kanadskim umetnikom Matthewom Biedermanom od leta 2008 vodita Iniciatitvo za arktično perspektivo (Arctic Perspective Initiative), ki se posveča globalnemu pomenu arktične geopolitične, naravne in kulturne sfere in je bila predstavljena na pregledni razstavi Kodirana utopija v Moderni galeriji leta 2011. Peljhanovo delo je posvečeno tudi raziskavam in pedagogiki na stiku med umetnostjo, tehnologijo in mediji na kalifornijski univerzi UC Santa Barbara, kjer ima naziv rednega profesorja. V Sloveniji je bil med pobudniki za ustanovitev Centra odličnosti Vesolje, znanost in tehnologije in začel leta 1998 aktivno delovati v vesoljskih in aeronavtičnih raziskavah in kulturalizaciji. V radijskem spektru je znan kot S54MX.
Peljhan s pomočjo EPK pripravlja umetniško-znanstven projekt ISOLABS, znotraj katerega bo obravnaval porečje reke Soče – naloge obsegajo terensko delo, okoljsko in daljinsko zaznavanje, kartiranje in mapiranje, pa tudi refleksijo in srečanja z lokalno in globalno skupnostjo. Gre za enega večjih projektov GO! 2025: »Posebej me zanima delta Soče, ki zapisuje vse, kar se z reko dogaja od izvira do izliva. Zanima nas, kaj lahko razbiramo iz okolja in ekoloških sistemov. S pomočjo satelitov družbe Planet smo že opazovali tudi njeno delto,« je povedal Marko Peljhan.
Projekt je zasnovan kot krajina forenzičnega raziskovanja in dialoga, ki preučuje zapleteno prepletanje umetnosti, znanosti, tehnologije, jezika in okolja, situirana na področju od izvira do izliva reke Soče. V okviru ISOLABS se terensko delo, okoljsko in daljinsko zaznavanje, kartiranje in refleksivne prakse povezujejo z lokalnimi in globalnimi skupnostmi, pri čemer se raziskujejo in preizkušajo meje med različnimi disciplinami, kulturami, subkulturami in naravnimi sistemi. Ta niz dogodkov in situacij predstavlja pomemben korak v raziskavah kompleksnih sistemov, ki oblikujejo naš svet, in združuje natančnost znanstvenega raziskovanja z razsežnostmi konceptualne umetnosti.
»Raziskujemo dolino Soče, od izvira do izliva, njene elemente, poskušamo razumeti okolje kot generator vsebin, ki so nevidne, liminalne, in narediti presečišča, ki povezujejo znanost, umetnost, lingvistiko, poezijo, kulture, ki se tukaj mešajo. ISOLABS je neskončen projekt.« Peljhan dodaja, da ISOLABS kot ime izhaja iz besede izolacija in se hkrati navezuje tudi na grški termin isos in seveda Isonzo / Sočo, labs pa se navezuje na celoten sistem doline kot laboratorij.
