Meje, prehodi, omejitve

Novi razstavni projekt Confini, Frontiere, Limiti (Meje, prehodi, ovire) je zasnovan in izveden na podlagi avtentične izkušnje, ki jo je treba zaužiti v fizičnem prostoru - sobi, sobah -, kjer je obiskovalec pozvan, da se sprašuje, razmišlja in neposredno sodeluje z deli. Absolutni protagonisti so scenariji sodobnega življenja, v katerem prevladujejo spreminjajoče se geografije in meje, vojne, nihajoče, negotove in krhke politične, družbene in gospodarske ureditve. Začne se z vizualnim in dejanskim stikom zidu v središču prve sobe, ki je pregnanten simbol številnih ločnic pretekle in sedanje zgodovine, ki so razdelile, raztrgale, okrvavile celine, dežele in narode. Ob straneh sobe Moreno Biasi sestavi pristen mozaik portretov, v katerem se sprehajajo podobe tistih, ki so določili materialno gradnjo ovir iz bodeče žice na zemeljski obli. Jasen, povzemajoč znak, inerviran s pop deklamacijami in izrazito narativno kromatično rabo, prinaša ikoničen zbornik obrazov, oči in likov, do katerih je težko ostati ravnodušen.

Vendar je več kot le pogledi: iz razpok v steni v sobi je mogoče videti video sekvence, posnete na nekaterih obmejnih območjih, ki dokumentirajo nasilje, zlorabe, neselektivna nasilna dejanja. Umetniška razsežnost postane obsodba in vest, obiskovalca postavlja pod vprašaj, ga izziva in poziva k odzivu. V drugi razstavni sobi na prizorišču vlada še ena osrednja stena: to je stena, sestavljena iz likov v polni velikosti, ki igrajo različne vloge. Nimajo obrazov, ali bolje rečeno: obstaja ogledalo, ki gledalcu omogoča, da se poveže in prevzame različne podobe in položaje. Zakaj ta navidezna igra? Razložijo jo portreti, ki obkrožajo sobo in ki nam po avtorjevem mnenju govorijo o človečnosti, zaznamovani s predsodki, ostro kritiko, diskriminacijo, posmehom.

Meje, ki niso tako vidne kot ograje iz bodeče žice, vendar so enako sposobne ustvariti razmejitvene otoke, atole trpljenja, bolečine in marginalizacije. Če obstaja rešitev ali odgovor, je ta po umetnikovem mnenju predvsem v spoštovanju, sprejemanju drugega, v pripravljenosti sprejeti raznolikost. „Spoštovanje": beseda, ki označuje pozornost, spoštovanje, veselje do srečanja.

Zato je vhod v tretjo razstavno sobo skozi vetrobranska vrata, na katerih je beseda „Spoštovanje“, ki nakazuje, da je vzgoja za spoštovanje naporna osvojitev, ki jo je treba graditi vsak dan, saj je „pomanjkanje spoštovanja temelj nasilja, ki se vsak dan izvaja nad ženskami, manjšinami, institucijami, naravo in živalskim svetom“ (Valeria Della Valle in Giuseppe Patota, sourednika Vocabolario Treccani). V tej sobi so portreti znanih in običajnih osebnosti, vključno s prijatelji samega slikarja, ki delujejo kot tolmači in govorniki pomembnega sporočila: vsak od nas je edinstven in si zasluži spoštovanje, zanimanje in predanost.