Gregor Božič: Sadeži, kot jih sanjajo sadjarji v zimskem času

Razstava fotografij novogoriškega fotografa, režiserja in ambasadorja EPK Gregorja Božiča.

Koroška galerija likovnih umetnosti je v sodelovanju z Evropsko prestolnico kulture 2025 Nova Gorica - Gorica, Francoskim inštitutom v Sloveniji ter MUba Eugène Leroy pripravila razstavo Sadeži, kot jih sanjajo sadjarji v zimskem času. Gre za priredbo razstave, ki je od septembra 2024 do februarja 2025 potekala v francoskem muzeju MUba Eugène Leroy v Tourcoingu. Razstavo bo v petek, 11. aprila 2025, ob 18. uri slavnostno odprl programski direktor EPK, dr. Stojan Pelko. Kustosinja razstave je Bénédicte Duvernay (MUba Eugène Leroy).

Na razstavi bodo v ospredju fotografije novogoriškega fotografa in režiserja Gregorja Božiča (režiserja večkrat nagrajenega filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov, direktor fotografije za oskarja nominiranega in z zlato palmo nagrajenega filma Mož, ki ni mogel molčati), ki se v Sloveniji prvič predstavlja s samostojno razstavo. Božičevim delom se bodo pridružila umetniška dela iz zbirke KGLU ter drugih slovenskih muzejev in galerij. Razstava ponazarja preplet naravne in kulturne krajine ter konflikt med naravo in človekovim racionaliziranjem okolja, obenem pa izraža ponovno željo po vzpostavitvi ravnovesja.

Božičeva fotografska dela opozarjajo na izginjanje avtohtonih sort sadja in z njimi povezane kulturne dediščine, ki jo je dokumentiral v redkih delih Evrope, kjer so se še ohranile tradicionalne metode pridelave. Fotografije vabijo k premisleku o vplivu starih sadnih dreves na kultivirano krajino, na naše razumevanje le-te, pa tudi o njihovem estetskem in narativnem učinku v zavesti lokalnih prebivalcev.

Razstava odpira širše razmisleke o krajini kot kulturnem konstruktu, ki je bil vse do nedavnega rezultat vsakodnevnega dogovora med človekom in prostorom – oblikovanega po meri lokalnih skupnosti in naravnih danosti. V zadnjih desetletjih racionalizacija kmetijske proizvodnje, ekstenzivna raba zemljišč ter globalizacija agrarnih praks postopoma brišejo avtohtone krajine skupaj z znanjem, tradicijami in ljudmi, ki so jih soustvarjali. Podeželje se izrisuje v enotni vizualni kodi: enaki posevki, enaka orodja, enaki posegi v prostor – nekdanja raznolikost pa se umika utilitarnosti.